PAVLE ZAMAR - ZAPPA


Iz razgibanega življenja slikarja Pavleta Zamarja - Zappe se postavlja pred nas nenavadna osebnost. Njegova sunkovita življenjska pot ga je vodila v različne preizkušnje in iz njih se izrisuje njegova doba. Čeprav se je najbolj posvečal slikarstvu, se vanj stalno vpleta nenavadna zgodba njegovega življenja.

Rojen je bil na praznični dan Petra in Pavla, 29. junija 1929 v delavski družini v Ločniku pri Gorici in dobil zato v krstni list ime Pier Paolo Zamar. Že od malega je rad risal in tako se je 1942-43 vpisal na šolo za umetno obrt v Gorici (scuola d'arte ). Toda vihra vojne ga je že kot petnajstletnega fanta potegnila med partizane. Po končani vojni je šel na gimnazijo v Radovljico, bil nekaj časa v Ljubljani, kjer se je ( 1949-50) že lahko vključil v delo pri dekoriranju nekih klubskih prostorov in to pod mentorstvom slikarja Zorana Didka, med drugimi pa so sodelovali se slikarji Janez Vidic, Ivan Seljak -Čopič in Ivan Varl. V Postojni se je zbližal z direktorjem Notranjskega muzeja Leonom Vilharjem in z njim pričel veliko slikati ( 1952-55). V tem času je spoznal tudi slikarja Lojzeta Perka.

Veliko je potoval in spoznaval kraje in ljudi po Jugoslaviji. Ko je slovenska Primorska pripadla Sloveniji, se je 1955 leta končno vrnil v svoj kraj, v Novo Gorico. V domačem okolju vzpodbujen se je kot nemiren duh loteval najrazličnejših stvari. Leta 1947 se je začela izgradnja Nove Gorica, novega mestnega naselja sredi Solkanskega polja. Načrtovano administrativno in kulturno središče je Zamarju predstavljalo obetajoče torišče. Življenje so organizirali po interesnih dejavnostih. Ustanovljen je bil klub likovnih amaterjev "Nikolaj Pirnat". Klub je bil ustanovljen kot je tedaj zapisal umetnostni zgodovinar Emil Smole "na pobudo P. Zamarja, ki si je prizadeval zbrati v njem vse mlade ljubitelje slikarstva, ki so bili dolgo časa prepuščeni samim sebi in ki razen velike volje niso imeli ne osnovnega tehničnega znanja ne pouka, ki bi bil tako nujno potreben. Iz teh potreb se je spontano rodila zamisel o ustanovitvi amaterske slikarske šole, katere vodstvo je prevzel akademski slikar prof. Rafael Nemec. Ko so si jeseni 1956 uredili dostojne klubske prostore, so pričeli s teoretičnim poukom in vajami v risbi, doma pa so med tem pridno slikali tudi v olju, zato so se kmalu pokazali tudi prvi rezultati".

V tem času je bil v slovenskem slikarstvu se močno zakoreninjen realizem, zato so novosti, ki so nezadržno pritiskale z zahoda, močno spreminjale značaj slovenske umetnosti, ki je postajala vse bolj abstraktna. Vrhnji prostori enega izmed novih velikih blokov, kjer je imel klub svoje prostore, so postali hkrati učilnica in prostor, kjer so se med mladimi amaterji razvijali živahni pogovori o tehničnih problemih slikarstva, pa tudi o estetiki in vsebinski strani sodobne umetnosti. Leta 1957 je obiskovalo šolo 12 starejših članov, predsednik kluba pa je bil Pavel Zamar. Bil pa je organiziran tudi "krožek mladih slikarjev", ki ga je obiskovalo kar 36 otrok in mladine iz Nove Gorice ter bližnje okolice.

Pavletu Zamarju je tisk, posebno primorski, posvečal vse več pozornosti. Zelo pogosto so bile objavljene tudi reprodukcije njegovih slikarskih del, ki so jih kasneje nadomestile fotografije umetnika, najpogosteje so ga kazale med njegovimi slikami, pri delu in podobno. Zamar je postopno pričeI tudi razstavljati, najprej skupinsko.

Na razstavah primorskih slikarjev v Novi Gorici, razstave so bile običajno prirejene v vezi upravne palače okrajnega Ljudskega odbora (OLO), sta bili tedaj zanimivejši umetniški osebnosti slikar Rafael Nemec, doma iz Vrtojbe in mlada slikarska Adriana Maraž, sicer rojena v Ilirski Bistrici. Poleg Furlana Pavleta Zamarja so na skupnih nastopih (npr. ob jubilejni razstavi decembra 1957, ob desetletnici priključitve k Jugoslaviji, največji kulturni manifestaciji tamkajšnjih slikarjev, predstavilo se jih je kar 17 s 101 delom) sodelovali se naslednji slikarji severne Primorske: Ivo Kovač iz Ajdovščine, Valentin Leban po rodu iz Trnovega, Branko Lozar iz Oseka, Pavel Medvešček iz Anhovega, Karel Plestenjak, ki je živel v Novi Gorici, a je prišel iz Ljubljane, Bruno Skubin iz Solkana, Bruno Tutta iz Gorice, Elo Zavertanik iz Tolmina in Vlado Hmeljak iz Šempetra. Slikar Zamar se med mnogimi spominja tudi Miloša Volariča in očeta slikarja Kostje Gatnika.

Ob jubilejni deseti obletnici vključenosti severne Primorske v zgodovinski tok likovnega dogajanja v Sloveniji, je Zamarju in njegovemu povezovanju tamkajšnjih likovnih ustvarjalcev posvečen zanimiv zapis v časniku "Soča" (14. dec. 1957). Ta ugotavlja po navajanju bogate predvojne tradicije: "Po vojni pa se je razvila generacija, ki ji slikarstvo ne pomeni poklic, marveč predvsem razvedrilo v prostih urah. Tako je nastalo veliko število slikarjev-amaterjev ...". Reproduciran je bil tudi avtoportret slikarja P. Zamarja. Zamar se je do junija 1959, ko se je končno predstavil v Novi Gorici na prvi svoji samostojni razstavi, trikrat skupinsko predstavil in postal dokaj popularen. Razstavil je sedemindvajset novejših del v različnih tehnikah in privabil veliko obiskovalcev (2000). " V primeri s pičlo udeležbo, ki je značilna za druge kulturne prireditve in manifestacije", kot so zapisali v Delu 30. 4. 1959. Zamar je bil tedaj predsednik kluba "Nikolaj Pirnat".

V Ajdovščini, ki je šele veliko kasneje dobila Pilonovo galerijo, je v marcu 1962 razstavil svoja dela v prostorih kavarne. Med 17 razstavljenimi deli je bilo tudi nekaj grafik, ki so takoj zbudile pozornost. Emil Smole, ki je vestno spremljal slikarjev razvoj, je v Primorski dnevnik zapisal, da v delih "ni težko opaziti stilno enotnost in kar je predvsem hvale vredno- kontinuiteto v slikarskem izražanju z modifikacijami". Zamar je namreč prvotni realizem vse bolj očitno nadomeščal s poudarjeno cisto likovno problematiko. Poleg Krasa je tedaj slikal se v Vipavski dolini in v Istri. V mesecu aprilu je razstavljal svoja dela se v Novi Gorici. Emil Smole ga je še bolj kritično predstavil in opozoril na odmevnost razstave: "Prav nič ni čudno, da vzbuja razstava slikarja Pavleta Zamarja različne komentarje med novogoriškim občinstvom in prav je tako, kajti Zamarjev slikarski opus ni mogoče več ocenjevati kot na začetku njegove slikarske poti. Slikar je napravil v nekaj letih zaznaven skok -le tako lahko rečemo, kajti ne moremo govoriti o vseskozi sklenjenem razvoju. Pri njegovih stvaritvah se vse pojavlja eruptivno in prenovno, tako da idejni koncepciji tehnična plat izvedbe ne more slediti v istem ravnotežju". Nova Gorica postaja v tem času skupaj z novogoriškim muzejem vse vidnejše kulturno središče. Razmah vnesejo v kraj tako institucije kot tudi mladi, ki se prično vračati po zaključku svojih študij (največ iz Ljubljane). Zamar, ki je sicer delal izpite za sprejem na likovno akademijo, tako v Ljubljani kot v Zagrebu, a ni prišel do samega študija, je šel še naprej, neumorno svojo pot, ki je bila silno naporna. Nove možnosti odkrije v menjavi kraja, v preselitvi v Portorož (1962). Na obali slovenskega morja se Zamarju odpre povsem novo življenjsko področje za uveljavitev. Tokrat mu je prišlo prav, da ga je zanimalo toliko stvari. "Slikar je gojil poleg slikanja se druge konjičke. Nekateri so postali potreba; eden izmed njih poklic ali vsaj redna zaposlitev. Pavle Zamar je namreč svoj čas skakal s padalom, potem je začel leteti in postal dober športni letalec. Zdaj je upravnik letališča v Portorožu, ki ima eno najdaljših travnatih pist v državi". V tem razgovoru s slikarjem je Janezu Mesesnelu na vprašanje, kako združuje slikanje in svojo službo in ali ni prenaporno, presenetljivo odgovoril: "Skrbi in delo na letališču so pravi počitek po razmišljanju o slikarskih problemih. To so zame odmori".
Iz zraka, iz čiste ptičje perspektive, pod vtisom gledanja na naselja, mestne pozidave, na raster istrskih polj je Zamar napravil vrsto povsem abstraktnih kompozicij, vendar ne takoj, šele pozneje.
Kompozicijam zidov in hiš je se prej slikar priključiI povsem drugačen, sicer tudi nov motivni svet. Ob morju mu je postal poseben konjiček tudi podvodni ribolov. "Dolgo se nisem mogel odtrgati od zidov in pokrajine, Kras je v meni, počasi ga le dopolnjuje morje" je kasneje izjavil (1973) o morju, ki se mu je pričeI predajati "S temperamentom in energijo, ki je značilna za vse njegove dejavnosti". Pred nenavadnimi, vsekakor močnimi vtisi, ki so spremljali Zamarjevo življenje s preselitvijo v Portorož, je prodiral v novi svet in ga spoznaval z druge strani. Po kraških zidovih je postopoma postal predmet njegova upodabljanja skrivnostni podvodni svet. Nato pa se vrtoglavi pogledi na svet iz višine.

(M. J., Pavle Zamar, slikar in letalec. Slikati podvodni svet. TT 1965).
V letu 1965 Zamar končno doživi zelo raznovrstno, a obsežno strokovno presojo svojega likovnega snovanja. V tem letu se namreč zvrsti več njegovih razstav, najprej že januarja v vezi hotela Triglav v Kopru. Predstavil se je z dvajsetimi deli v svojevrstni, za njegovo eksperimentiranje značilni reliefni tehniki. Zelo pohvalno je tedaj zapisal Radivoj Rehar: "Ni poklicni slikar, priznati pa mu je treba resno prizadevanje, biti originalen in sodoben, pri čemer dosega določen uspeh in vzbuja pozornost". V Prešernovem muzeju v Kranju je zelo kritično ocenil Zamarjevo predstavitev Marijan Tršar in menil, da "ko je Zamar odkril lahek in uspešen recept, se je zadovoljil z rutino in širšemu občestvu všečno okusnostjo, ki ne premore moči umetniške izpovedi". Izrekel pa mu je tudi zelo laskajoče priznanje, ko je zapisal: "Zamar je samouk, kar pa dandanes ni več predsodek niti ovira k uspehu, saj poznamo tudi pri nas vrsto upoštevanih slikarjev samoukov. Še več, rekel bi skoraj, da je tista notranja napetost, ki išče izraza, pri človeku brez takih ali drugačnih priučenih norm, zapovedi in prepovedi, manj ovirana, bolj svobodna in primarna. Tehnična zmogljivost, ki je potrebna, da se izraziš, pa pride slej ko prej z vztrajnim delom. Zamarju ne moremo očitati, da je neroden v izvedbi ali brez okusa. Nasprotno, trdil bi, da v teh vrlinah prekaša nemalo uradno izučenih likovnikov" (NRazgl 5.marca 1965). Ob Zamarjevi razstavi malih slik v galeriji "Igralnica Casino" v Portorožu pa je prvič v celoti razčlenil njegovo slikarstvo umetnostni zgodovinar Andrej Medved. Temu pa se je spomladi 1985 pridružil s svojo oceno razstave v Kranju (na Visoki soli za organizacijo dela) se Andrej Pavlovec.

V Portorožu in kasneje v Piranu, kamor se je preselil1966 in ima še zdaj svoje bivališče z ateljejem, se vsestranska dejavnost Zamarja še poveča. Od 1962 do 1966 je bil upravnik letališča v izgradnji, nato pa je zasedel mesto tajnika občinskega sveta Zveze kulturno prosvetnih organizacij Piran in opravljal to organizacijsko-vodstveno funkcijo vse do leta 1969. V tem času je ustanovil znani mednarodni slikarski ex-tempore v Piranu (1966) in prav tako tudi Mladinsko gledališče v Piranu. Ko je bil v reviji " Tovariš " (27. 2. 1968) v rubriki Kaj delajo predstavljen, zvemo, da se je ukvarjal v povezavi z mladinskim gledališčem tudi z izdelovanjem kuliserije in da je načrtoval tudi notranjo opremo za neko gostišče (Čeligo), pri čemer je za opremo sob porabil kot gradbeni material kamen in primorske narodopisne starine. Za novo stavbo Splošne plovbe v Portorožu je naslikal veliko kompozicijo na temo "podmorskih vizij". Načrtoval je tudi vhodno halo, a njegov predlog ni bil sprejet. Med razstavami, samostojnimi ter skupinskimi slikarjevimi predstavitvami, je pri Pavlu Zamarju posebej potrebno poudariti njegovo redno nastopanje na piranskih ex-temporih. Iz naslova te prireditve je na 14. ex-temporu prejel nagrado na temo "Soline", ob 15. jubilejni prireditvi (1980) pa posebno diplomo kot pobudnik in prvi organizator znane piranske vsakoletne likovne manifestacije. Slikar Zamar je kot organizator neutruden. Delo z mladimi je vsekakor še en del njegove dejavnosti, npr. vzpodbujanje učencev k razstavljanju njihovih najboljših del ob koncu šole. Zadnja njegova pobuda v tej zvezi je ustanovitev "Dramske sekcije" pri Kulturno umetniškem društvu Piran (1981). Leta 1980 se je domislil da bi prostore nekdanjega benediktinskega samostana Krog nad Sečovljami preuredili ter smiselno uporabili tako, da bi si v njih slovenski umetniki iz Primorja uredili svoje ateljeje. Samostan je bil namreč po vojni nacionaliziran, kasneje zanemarjen, preurejen pa naj bi postal nekaj podobnega kot bližnji Grožnjan v Istri, ki je središče za glasbo, samostan Krog pa naj bi bil zbirališče likovnih umetnikov.

Kot nekdaj na Goriškem je skušal Pavle Zamar tudi na Obali zbrati in združiti okoli sebe umetnike. Kontinuiteta slikarjevega zanimanja za krajinarstvo ter misel o povezovanju umetnikov je pobudila tudi njegov poskus organiziranega srečanja slikarjev na Krasu. V oktobru 1986 je tako skupaj z Juretom Cihlarjem in z željo da pridobi se druge, slikal v Komnu in njegovi okolici.

Za slikarja Pavla Zamarja je vsekakor značilna raznovrstnost likovne dejavnosti. V bistvu pa je umetnik razpet med realizmom, ki je v slikarjevem delu vseskozi prisoten ter med abstrakcijo kot najprimernejšim stilom za doseganje ravni sodobnosti.
Pavle Zamar je dedič slikarstva petdesetih let, dedič poetičnega realizma in informela. Kompozicija njegovih del nas tu in tam zato spominjajo na Mušičeve, Pregljeve in Kregarjeve slike in na Tršarjeve skulpture pred tremi desetletji. Zamar ta slog še vedno nadgrajuje in se ga nikdar ne utrudi, naveliča". Tako je o izhodišču njegovega slikarstva zapisal tvorec in usmerjevalec sodobnega galerijsko-likovnega razmaha na slovenski Obali, umetnostni zgodovinar Andrej Medved. Slikarjeve razvojne spremembe in odvisnosti od velikih vzorov razberemo lahko iz samih slik, pa tudi iz poročil in kritik, ki so nenehno sledile slikarjevi umetniški rasti. Za začetek pa tudi sicer je za Zamarjevo slikarstvo najbolj značilno krajinarstvo, sem in tja pa je slikar svoj motivični svet obogatil se s kakim tihožitjem ali portretom. Ena izmed značilnosti njegovega slikarstva je tudi "impulzivnost". Njegove vehementne poteze s čopičem in slikarsko lopatico so se po svoje ujemali z nekdaj aktualno impresionistično tehniko. Že dolgo ukvarjanje s slikarstvom je omogočilo Zamarju hitro prilagajanje izbranim vzorom. Prizadevno mentorstvo slikarja Rafaela Nemca pomembno kanalizira pri njem iskanje najbolj primernega slikarskega izraza. Med uspelejšimi slikami v tem "goriškem obdobju" omenjajo dela kot so "Drevesa" (1957), "Jabolka in hiša" (1957) in "Tihožitje s kruhom" (1956). Ob eni njegovih prvih razstav je umetnostni zgodovinar Emil Smole ( 1957) zanimivo orisal slikarja: "Precej njegovih razstavljenih slik kaže, da se slikarju nekam mudi, da si prizadeva z naglico nadomestiti izgubljeni čas, kar seveda ne vpliva na kvaliteto njegovih del. Prav tako se slikar v nekaterih slikah vse preveč predaja težnji po pretiranih barvnih efektih ...". Ob razstavi v Ajdovščini leta 1962 je bila poudarjena stilna enotnost njegovih del in da je prav tako opaziti "kontinuiteto v slikarskem izražanju z modifikacijami v poenostavljanju, tako vsebinskem, kompozicijskem in barvnem. Posledica tega je, da so se njegova platna izčistila, kljub tehnično zelo komplicirani strukturi v slikah vipavskih in kraških hiš. Prav tako je tudi njegova grafika zaživela s ploskovnimi potezami oglja v plastično narativno celoto".

V Zamarjevem slikarstvu so se v "goriškem obdobju" dogajale vsekakor hitre spremembe, skoki, od realizma pa do stilizacije, kar je pogojeval že sam način slikanja pri njem. Iz poročil smo poučeni: "Med realistično obravnavanimi temami najdemo slike, ki so stilistično med sabo zelo sorodne in same v sebi zaključene, take so na primer "Ob potoku", "Čolni", "Pokrajina", "Tihožitje -ribe", "Ob delovni mizi". Vsem je lastna široka, smela poteza čopiča, ki sicer ni svojska samo Zamarjevemu slikarstvu, je pa njegovemu temperamentu zelo prilagodljiva, ker je vehementna in daje mnogo možnosti razvoju dominantnih barvnih efektov, ki pogosto tvorijo kar kaleidoskopski mozaični obseg osrednjim predmetom kompozicije". Tako o Zamarju Emil Smole. V naslednjih delih pa se temperamentni slikar že "sunkovito trga iz realističnega načina obravnavanja, čeprav stvarnih odnosov tudi na teh slikah ne zapušča popolnoma". E. Smole ugotavlja ( 1962), da so to predvsem rahlo abstrahirane sinteze predmetnega sveta s čisto konkretnimi naslovi, ki opravičujejo in pojasnjujejo shematizacijo fabule: "Ironija", "Sadje", "Del Istre", "Obmorske hiše", in že bolj izčiščeni "Arhitektonski liki" ...Vsekakor (pa) lahko tudi o teh kompozicijah ugotovimo, da je slikarju tu in tam uspelo dokaj zanimivo zastaviti problem ter se približati njegovi rešitvi".

Novo poglavje na Zamarjevi umetniški poti prinese in jo vzpodbudi njegova preselitev na Obalo, v Portorož oziroma Piran. To je čas, ko je v slovenski umetnosti prevladovala abstrakcija in tako je tudi Zamarjeva vključitev vanjo naraven odziv slikarja na okolje oziroma razraščajoče se težnje po abstrakciji v njem. S to priključitvijo k modernejšim težnjam v likovnem ustvarjanju je slikar povsem jasno pokazal. da zeli prerasti običajne okvire amaterizma. Novosti in sploh poseganje v neznano so bili v središču njegovega zanimanja. Iz poročila (R. Reharja) ob prvi Zamarjevi samostojni predstavitvi v Kopru, v začetku leta 1965, ko je razstavil 22 del, je raziskovalni odnos do slikarskih nalog prav dobro razbrati. Ob delih, med katerimi prevladujejo slikarju najpriljubljenejši motivi "zidovi, bodisi kot taki, bodisi v kompoziciji kraških ali obmorskih hiš" (takih motivov naj bi bilo kar 14), poročevalec namreč meni, da pomenijo ta dela "dosledno prizadevanje doseči lasten razvoj v svojevrstni tehniki. ki bi jo mogli imenovati reliefno slikarstvo. saj združuje obenem slikarstvo in kiparstvo". Ker gre za pomembnejši slikarjev dosežek, je prav. da ponovimo takratno besedilo o omenjenih slikah: "Zamar ustvarja svoje slike z nanašanjem barv in drugih primesi na podlago z modeliranjem. ki ustvarja plastičnost. Kompozicijsko nas spominja na Tršarjeve plastike. kar je posebno očitno v nekaterih razstavljenih delih. npr. "Ribičih" itd. Motivi njegovih del so primorski. in čeprav jim je podstava predmetna, so dvignjeni nad realnost v stilizacijo, kar ga uvršča med izrazite sodobnike. Ne ljubi pa živih barv, marveč l tonsko usklajenost, kar daje zlasti nekaterim delom videz mračnosti. pa obenem intimnosti. Med deli, ki jih je razstavil, je nekaj figuralnih kompozicij. kot so "Kopalke", "Čistilec čevljev", "Ribiči" idr". Poudarjanje barvne strukture s pomočjo reliefnega nanosa. ki ga je sestavljala "nekakšna tempera pasta s prekuhano morsko mivko in se z nekaterimi drugimi dodatki". je bilo .!"' prav v šestdesetih letih nekaj običajnega. vendar ne vselej tako uspešno. kot je bilo to pri Zamarju. Kljub določenim. : tudi z naslovi nakazanim izhodiščem, v vseh teh slikah i:t spomin, asociacija na zidove vse bolj bledi in izginja. V že omenjenem intervjuju z Janezom Mesesnelom (1965) se je slikar očitno zavedal vseh posledic, ki jih taksno slikarstvo prinaša in se je zato branil: " V abstrakcijo pa nočem, hočem ostati čimbolj komunikativen. razumljiv".

Zamarjeva misel o umetnosti, ki naj bo komunikativna. vsaj za njegovo slikarstvo naj bi to veljalo, je vsekakor vodilo. ki mu slikar ne mogel ostati dosledno zvest. Njegova "videnja" sveta, enkrat iz zraka. drugič v globinah morja. so vse preveč nenavadna, v svojem sporočilu vezana na oblike in občutja, ki so običajno ljudem tuja. Zato slikar ne išče bistva v anekdoti. v vzpostavljanju stika z gledalcem. z ilustriranjem vsebine svojih slik. ampak mu sluzijo nenavadna doživetja za vzpodbudo povsem likovnih, slikarskih rešitev. Tako kot so "zidovi" ob vsej svoji reliefni materialnosti predvsem estetsko sprejemljive kompozicije z nedvomnim nadihom fantastičnosti in so nekak plavajoči emblem neznanega, iz večjega sistema iztrganega sveta. tako so Zamarjeve vizije morja "slejkoprej dekorativne, tembolj, ker jih slikar naslika kot rastline, kot rast, vegetabilno. Zato spominjajo na secesijske forme, ki so postale samostojne, nič več z vonji in okusom morja; le Cisti likovni princip. samo slikarske" ;,\ (Andrej Medved).

"Ples valov" (1985) predstavlja tako pred svetlim enotnim ozadjem ozek trak valovanja. ki je s črto kaligrafsko izrisano in stilizirano. Ritem linij in ploskovito nanesenih barv posredujejo v smislu znaka spomin na morje, ki je ob vsej efektnosti predvsem dekorativno. V tej seriji kompozicij, povezanih z valovanjem morja (npr. " Valovanje" 1987), je potrebno posebej opozoriti na barvne odnose, kar je nedvomno v prid avtorjevemu studijskemu pristopanju k likovnemu "izpovedovanju". Pendant morski motiviki si je Zamar izbral v motivih, ki naj bi bili pobujeni z opazovanjem zemlje iz zraka, tako imenovane ptičje perspektive. Pri tem se je slikar skoraj v celoti zatekel k bleščeči zlati barvi oziroma zlatim lističem, ki jih običajno rabijo pozlatarji. Z njimi je sestavil serijo kaleidoskopsko, mozaično pisanih kompozicij, katerih bistveno, takoj udarno slikarsko sporočilo je zopet v dekorativnosti, ki vidno pripomore k živahnemu, optimističnemu sporočilu tovrstnih slik. Prevladujoča zlata barva na enotnem barvno toplo urejenem ozadju, z živimi barvnimi (modrimi, rdečimi ipd.) vložki, deluje kljub dekorativnosti zelo dinamično in slovesno. Ateljejsko premišljeno komponirane slike se približujejo sijaju, ki ga poznamo iz ikon. Bleščavi sijaj zlata je značilen tudi za serijo tistih Zamarjevih slik, ki se motivno nanašajo na odsevanje strnjenega mesta v vodi. To odsevanje mesta, kvadratkasto razčlenjene obalne arhitekture, je slikarsko kaj različno podano: impresionistično mehko do mozaično jasno izrisanega niza raznobarvnih polj, kvadratkov, kjer ploski lističi zlata, vdelani, vloženi v sliko kot nekakšna inkrustacija, zopet stopnjujejo prisotnost zlata. Podobno kot pri vrsti sodobnih slovenskih slikarjev pa obstaja se drug, povsem realistična izhodišča ohranjajoči razvojni slikarski tok. Sličice, ki imajo pogosto povsem studijski značaj, združujejo oba tokova. V svobodni menjavi slikarskih tehnik prevladujejo slikoviti impresionistični tehniki sorodni načini. Vselej sta bistvena vtis in razpoloženje. Sveže v izrazu so tudi sličice, ki so že povsem abstraktne.

Iz osemdesetih let je tudi vrsta realistično zasnovanih slik, ki nedvomno presegajo prejšnje nivoje Zamarjevega odslikovanja sveta. Prvič jih odlikuje izredna različnost v načinu slikarskega podajanja krajine. Vsaka slika je samostojen slikarjev monolog z naravo, brez ponavljanja, taka je Zelena pokrajina (iz 1983) z zlatim žitnim poljem v sredi, slika mehkobno se prelivajočih barv, Jasa z borovci (1986) pa je živobarvna slika kratkih in širokih potez s čopičem. Enkrat je površina slik porcelanasto gladka, drugič je vtis zrnatosti, ki spominja na omet. Prehojena umetniška pot slikarja Primorja in Slovenske Istre Pavla Zamarja ima svoj začetek v ljubiteljskem amaterizmu, prizadevnost, predanost umetnosti ter nedvomna slikarska nadarjenost pa so botrovale zanimivemu ustvarjalnemu razvoju slikarja, ki hoče vse in to naenkrat in je zato v isti sapi vsaj za prvi pogled zelo različen. Vsekakor pa Zamarjevo slikarstvo prerašča amaterizem in ponuja nekaj, kar je samosvoje, likovno doživeto in kot likovni zapis, likovno sporočilo tudi dragoceno.

DR. MIRKO JUTERŠEK

  • Curriculum
  • Dr. Mirko Juteršek o Zappi
  • Jože Javoršek o Zappi
  • Andrej Medved o Zappi
  • Razstave
  • Literatura o umetniku
  • Fotografije