PAVLE ZAMAR - ZAPPA


Pavle Zamar je dedič slikarstva petdesetih let, dedič poetičnega realizma in informela. Kompozicije njegovih del nas tu in tam zato spominjajo na Mušičeve, Pregljeve in Kregarjeve slike in na Tršarjeve skulpture pred tremi desetletji. Zamar ta slog se vedno nadgrajuje in se ga nikdar ne utrudi, naveliča.

Trije ciklusi novejših del so posvečeni morju in obali: življenju čistih likovnih prvin. S flomastrom ustvarja sličice valov in valovanja, vedno različnih - vedno istih - brezčasnih študij morja, njegovega naraščanja utripanja in mirovanja, v najrazličnejših odtenkih in pogledih, v globini, v površini, v soncu in v vetru. Te barvne likovne verzije so slejkoprej dekorativne, tembolj, ker jih slikar naslika kot rastlinje, kot rast, vegetabilno. Zato spominjajo na secesijske forme, ki so postale samostojne, nič več z vonji in okusom morja; le Cisti likovni princip, samo slikarske. Veliko bolj telesni, gosti so "zidovi", razpadajoče tvorbe, ki so kakor čeri v morju, ali kot mesta ob obali, v mraku. V njih je nadrealizem, informel in čiste likovne strukture.

Izjemna je serija asociativnih slik, kijih slikar poimenuje Fantazije; podobe, ki so kot celice v kozi nanizane druga ob drugi; "sestavljanke", nekakšne drobne barvne ploskve, amebne forme, mreža primarnih morskih likovnih prvin, pod drobnogledom, v povečavi. Terra incognita, ki se pregiblje, nemo in počasi, kakor v snu. Točke poglabljanja, raziskovanja, spoznavanja, približevanja; točke ustvarjanja iz nič, na novo.. Prav nič končane, nič rutinske forme; v odsotnosti človeka, njegove sreče in trpljenja, njegovih zgodovinskih stisk in zmagoslavij; brez refleksije, brez spomina. A z veliko municioznosti v likovnem pristopu, z veliko znanja in slikarskega veselja. Tudi v variiranju - navidez vedno istih -likovnih problemov, vedno v drugačnih barvastih odtenkih, vedno v drugi razvrstitvi. Zdi se, da zdaj izstopa površina, zdaj kontura, zdaj trdna in ujeta, zdaj valujoča in razpeta, le s črticami "zakoličena" podoba. Pomembna je ostrina našega opazovanja, žariščna točka našega pogleda -vida. Z očesom namreč, kot pri fotoaparatu, spreminjamo težišče in ostrino slike, ter njeno čustveno in barvno valovanje, s.p. njeno izklesanost in mehkobo. Od našega pogleda je odvisna perspektiva Zamarjevih sličic, njih čustvena napetost, barvni hlad ali toplina. Pred nami raste, se razvršča, diha neoblikovana, a prvinska snov; materiala, ki se prav zdaj uteleša, v ritmu, ki se šele prav začenja. Ki ni električen, utripajoč in pulzionalen, temveč dopušča gibanje le v mirovanju. Zato je kot stresljaj v eni sami točki, barvni mrgot v zelenici našega očesa. Materija v posesti likovnih oznak, slikarskega pristopa.

Izvenčasovna, hipna in neznana, neopredeljena, neimenovana. Materija, ki -se -nastaja. Proces (slikarstva), ki notranje, neznane in nevidne forme "pozunanji"; napravi vidne, otipljive. Neznani svet, oblit s svetlobo in cisto glasbo. Užitek v slikanju, brez omejitve, brez obremenitve. Svet, ki ne zahteva komentarja, naslovov in besed. Pisava -jezik praoblik, ki se spreminjajo, razblinjajo pred nami, nekakšni atomarni delci, ki zdaj vibrirajo, narahlo, pred našimi očmi in v naši fantaziji. Telo: točke telesa, ki se še ni oblikovalo, koaguliralo, strdilo. Rojstvo slikarskega telesa.

ANDREJ MEDVED

  • Curriculum
  • Dr. Mirko Juteršek o Zappi
  • Jože Javoršek o Zappi
  • Andrej Medved o Zappi
  • Razstave
  • Literatura o umetniku
  • Fotografije